Divji konji so Mustangi

 Divji konji so Mustangi

Edina prava divja vrsta konja so mongolski divji konji ali konji przewalskega (znanstveno ime Equus przewalskii), v Evropi je divji konj ali tarpan izumrl leta 1918 ali 1919. Današnja pasma tarpan je posledica selekcije udomačenega konja, pri kateri se poskuša dobiti izumrlemu čim bolj podoben videz.

Udomačeni konji se lahko tudi vrnejo v divjino, vendar v tem primeru ne gre za prave divje konje ampak bi bil pravilnejši izraz podivjani konji. Najbolj znan primer je mustang.

So neenotnega tipa in se pojavljajo v vseh barvah, ki si jih le lahko zamislimo. Vedno pa so zelo trdni in vzdržljivi, z odličnimi zmožnostmi za galop in zelo zanesljivi. Imajo grobo glavo na nizko nošenem vratu in močan trup na neverjetno trdnih nogah in kopitih. Karakterno so izrazito težki ali celo zlobni. Ti konji so visoki od 143 do 153 cm.
Mustang, ki je skoraj več kot 300 let živel divje, je danes skorajda izumrl. Je začetnik vseh western k

Rekreacijsko jahanje

REKREACIJSKO JAHANJE

Rekreacijsko jahanje je za lastno sprostitev in hobi. Najbolje je imeti konja doma, kdor pa si tega ne more privoščiti za njega obstajajo različni ranči in jahalni centri. Ura jahanja pri nas stane okoli 20 evrov, zato
pogostim obiskovalcem predlagam včlanitev v jahalni klub, zaradi različnih popustov. 

Ločimo več vrst rekreacijskega jahanja, a največkrat opazimo western  in angleško jahanje. 

Western je način, ki so ga "iznašli" farmarji v prerijah Amerike. Le ti so cele dneve prežieli v sedlih pri seganjanju živine, zato ta način temelji na čim manj obremenjujoči ježi in večji udobnosti v sedlu. Kasa ta slog skoraj ne pozna.

Angleško jahanje je bolj tehnično jahanje in pri njem je pomembno, da "lepo zgleda". Tudi sedlo se razlikuje od western sedla - je trše in bolj preprosto.

Konji so na splošno zelo obširna tema, zato nikakor ni predstavljena v celoti.

Konji so  in še vedno imajo vlogo na tem svetu. Celo danes so še v nekaterih državah pomembni za preživetje, pri nas pa so bili še slabih 100 let nazaj. (Predvsem v kmetijstvu.)

Danes je imeti konja statusni simbol.

Dirkalne steze

KONJENIŠKI ŠPORT

Konjski šport delimo na dve veliki skupini in sicer na dirkalni (odloča le hitrost) in na turnirski (odloča izvežbanost jahača in konja, harmonija med njima) šport.

Njegov glavni namen je selekcija. Najboljše živali na tekmovanjih naj bi se vračale v rejo in skrbele za rejski napredek.

Dirkalni šport delimo glede na vrsto konjskega hoda na galopske in kasaške dirke, ki jih prirejajo na dirkališčih (hipodromih). Naj omenim, da pri konjih poznamo tri osnovne hode: hoja, kas in galop. Ne razlikujejo se le po hitrosti, ampak tudi po različnem premikanju nog in ritmu.

Poznamo več vrst galopskih dirk, največjo obremenitev za konje pa predstavljajo ravne galopske dirke (pri selekciji se upoštevajo le rezultati teh dirk)

Dirkalne steze za kasaške dirke so tudi eliptične oblike, le da so krajše (okoli 1000 m.). So peščene. Glede na kakovost steze, širino in druga merila so kasaške steze razdeljene na kategorije A, B in C. Pri takih dirkah mora konj teči v popolnem kasu, če pa jim to slučajno ne uspe so diskvalificirani. Ena največjih kasaških dirk je dirka "Prix d´Amerique" v Parizu.

Med turnirski šport uvrščamo preskakovanje ovir, dresurno jahanje in military (preizkušnja vsestranske uporabnosti konja). V turnirskem športu tekmujejo tekmovalci posamič in sodniki ocenjujejo vsakega posebej. Od dirkalnega športa se razlikuje po tem, da za zmago ni dovolj le hitrost. Pomembna je predvsem dovršenost odjahanega, ubogljivost konja, uskaljenost konja in jahača, pri dresuri pa še eleganca gibov.

Preskakovanje ovir poteka na posebej urejenem prostoru, ki mu rečemo parkur. V njem je postavljeno določeno število ovir (višinske, širinske), ki jih mora tekmovalec preskočiti v pravilnem vrstnem redu. Ocenjevanje temelji na sistemu kazenskih točk. Zmaga jahač, ki je poleg najkrajšega časa dosegel tudi najmanjše število točk.

Rekreacijsko jahanja

Konjeniški športi in rekreacijsko jahanje
-DRESURNO JAHANJE

-PRESKAKOVANJE OVIR

-POLO

-REKREACIJSKO JAHANJE

-LEPOTNA TEKMOVANJA

-RODEO

-KASAŠKA TEKMOVANJA

    

     

Jahanje na splošno sodi med najlepše športe, pa če gre za tekmovanja ali rekreacijo. Človek ima namreč stik z živim bitjem, ki ga mora prav tako poznati in se nanj zanesti, kakor mora poznati napadalec pri nogometu svojega vratarja. Jahanje je lep šport tudi zato ker se z njim ukvarjamo večinoma v naravi.

Nega in pribor za čiščenje

• NEGA

Nega konj zahteva vsaj eno uro dnevno pozimi, če pa je poleti ves čas na pašniku, se ta čas močno skrči. (ena ura tedensko).

Najbolj pomembna je nega kože in dlake. Priporočljivo je, da konja skrtačimo enkrat na dan, še posebno spomladi, ko menja dlako. S tem namreč odstranjujemo odmrle celice, prah, znoj in ostalo umazanijo. Zdrav konj ima svetlečo in gladko dlako. Če je konj na pašniku, ga krtačimo le enkrat do dvakrat na teden, saj si kožo sam čisti z drgnjenjem ob drevesa ali valjanjem po travi. Če je konj moker ali znojen, ga pred krtačenjem zdrgnemo s slamo, da se posuši.

Pomembno je tudi, da ima konj vedno svež in suh nastilj. Najboljša je slama, ki pa jo lahko nadomestimo tudi z žagovino ali listjem. Količina nastilja je odvisna od aktivnosti konja ali na primer, če ima kobila žrebe.

Pravilna nega je pogoj za dobro zdravje in odpornost konja.

           

     PRIBOR ZA ČIŠČENJE KONJA:

• krtača
• čohalo (za čiščenje krtač)
• volnena krpa (za čiščenje glave, oči, nosnic)
• glavnik (lesen ali železen za grivo in rep, gumijast ali železen za dlako)
• strgali za kopita

      

Prehrana

• PREHRANA

Konj ima majhen želodec, zato mora jesti večkrat na dan po malo. Prehrana je odvisna tudi od pasme (haflinger, na primer poje približno 10 kg sena na dan, en kg koruze, 0,5 kg suhega kruha), starosti, aktivnosti konja ali naprimer, če je samica breja...Konja poleti spustimo na pašnik, kjer se pase, ali pa mu damo seno. Hranimo jih tudi s suhim kruhom, koncentrati in žiti. Konj mora imeti ves čas na voljo čisto in ne premrzlo vodo.

• 

KAKO  JAHATI  KONJA?

KONJ

konj

 

Pasme konj

Pri nas je najbolj uveljavljena delitev na hladnokrvne in toplokrvne konje. To ni delitev glede na toplo kri, ampak z besedo kri označujemo temperament, živahnost in plemenitost.

Hladnokrvni konji imajo močnejšo konstrukcijo telesa, so težji in namenjeni za opravljane težjih del; ne toliko za jahanje.

Toplokrvni konji pa so lažji in "se bolj nosijo". Namenjeni so predvsem za jahanje, konjske dirke, vlečenje raznih lažjih vpreg. So tudi hitrejši.

V posebno skupino konjev smo postavili ponije in male konje; vanjo sodijo konji vseh pasem, ki ne presegajo višine (v vihru) 147,3 cm. Konji do 120 cm so poniji, do 147,3 cm pa so mali konji.

Dokaj znana je še delitev na polnokrvne in polkrvne konje. Med polnokrvne konje štejemo le arabskega in angleškega polnokrvnega konja, ki sta vplivala na kasnejšen razvoj skoraj vseh drugih pasem. Vsi ostali konji, ki so nastal s križanjem zgoraj omenjenih pasem z drugimi konji so polkrvni.

      

 

Pasme in prostor

NEKAJ PASEM:

Toplokrvne:                                                                           

• hanoveranec
• angleški in arabski polnokrvni konj     
• kasač                                               
• lipicanec
• appalosa

Hladnokrvne:

• slovenski hladnokrvni konj
• norik                                                                                                               

Poniji in mali konji:

• falabella
• šetlandski poni
• islandski poni
• haflinger

• PROSTOR

Konj potrebuje veliko prostora. Njegov boks mora imeti dolžino vsaj za eno in pol njegove dolžine in širok toliko, da se konj lahko brez težav obrne. Mora imeti ograjen prostor zunaj hleva, ki ga imenujemo izpust. Najbolje je, da ima vsak dan, predvsem pozimi, prost prehod do njega in nazaj v svoj boks. Ponoči ga zapremo v, ki mora biti svetal in zračen. Če je konj poleti na paši, je to še toliko bolj bolje zanj, priporočljivo pa je, da ima na pašniku s treh straneh zaprto stajo proti nenadnimi nalivi, močnimi vetrovi..

Opis konja

 

                                                      KONJ

Konja sem si izbrala zato ker mi je zanimiva in lepa žival in tudi zaradi tega   ker ga imamo  doma. Konj mi je ena od najbolj priljubljenih živali 



           

V družino konj spadajo pravi konji, osli, polosli in zebre.

Konji imajo lepo oblikovano telo, z dolgimi nogami (ki so še posebej izrazite pri žrebetih) in dolgo glavo z velikimi očmi in nozdrvmi ter gibljivimi uhlji. Vrat je močan in mišičast. Telo pokriva kratka rjava dlaka (pozimi je daljša in gostejša), ki je daljša na vratu (griva) in na koncu hrbta, na križu (rep).

Konji imajo dobro razvit sluh in voh, vid malo manj.  Dočakajo starost do 40 let.

Osnovni barvi konjev sta rjava (lisičja, kostanjeva) in črna (vranja). lahko so večbarvni. Tudi po gobcu in nogah imajo v večini svetla znamenja. Glede na obliko in velikost jih ločimo ogromno (npr. na glavi: zvezda, cvetka...; na nogah: bela peta, polnogavičasta noga...)

So rastlinojede živali; hranijo se s travo, raznimi zelmi, udomačene konje pa bo dober lastnik hranil tudi z žiti (koruza, oves). Pozimi jih hranimo s senom ali silažo.

Konji so zelo inteligentna in čuteča bitja, poznavanje njih spada med splošno izobrazbo